Stoletja smo se ljudje prebujali iz ali padali v kaos. Zgodovina nam šepeta o kolesu, ki se je konstantno obračalo iz zmagoslavnega vrhunca k pogubnemu razpadu. Skozi zgodovino smo kakor Sizif potiskali skalo na vrh gore, tako da se je tik pred vrhom skotalila nazaj v dolino. Vendar duša človeštva se je razvijala in se jačala. Vsako obdobje je prinašalo nova razodetja in razvoj je vse hitreje napredoval.

Smo v obdobju, kjer se masovno prebujamo v zavestno življenje v harmoniji z Zemljo. Slika Ponovno Prebujenje predstavlja ravno to obdobje. Moška in ženska figura lebdita v zraku. On veličastno in trdno drži prostor Ljubezni v katerem Ona plava, pleše in se izraža. Njen izraz je mil, ljubeč z eleganco izraženo skozi vsak del njenega telesa. Predstavljata moško-ženski odnos, ter prav tako moško in žensko plat v nas samih. Harmonija razumevanja in čutenje vlog med figurama je ključno. Kajti ona ne more biti on, s tem bi kršila svojo dominantno naravo, ki pa prinese ne-harmonijo. Iz prsnega koša mu žari svetloba, ki osvetljuje njo in celotno skupino na tleh. Lebdečo lepotico obliva z ljubeznijo, ter skupino obliva s svetlobo kakor spomladansko sonce, ki prebuja naravo, po mrzli zimi. Prebuja jih, kajti ta je njihova pot. V njegovih očeh, usmerjene v njen solarni pleksus, se odbija odsev njene svetlobe. Ona je njegova inspiracija, on njen varni prostor.

Slika je sestavljena iz dveh delov. Figuri, ki zmagoslavno lebdita nad kaosom v harmoniji in ljubezni ter spodnja skupina, ki kakor semena ležijo na zemlji, se počasi prebujajo, nekatera že klijejo, druga še spijo, tretja se upirajo spremembi in svetlobi.